Božja beseda za 6. nedeljo med letom 2026.
Svetopisemska knjiga Modrega Siraha nam vedno znova pokaže na tiste vzvode, ki delujejo znotraj našega življenja. To je prava psihologija duše. In tudi odlomek, ki ga danes beremo, nas lahko silovito nagovori in navduši. To je pravi zemljevid naših človeških odločitev. Sirahova knjiga ne govori o tem, kaj se je zgodilo. Tudi nam ne govori o tem, kaj bi se moralo dogajati in ne našteva zapovedi. Govori o notranjosti naših odločitev, o naših namenih, naši spoznanjih, ki jih gleda skozi oči božjega in svetega. Ena najboljših odločitev, ki jih lahko naredimo v življenju je, da opazujemo ljudi in od njih dobivamo najboljša spoznanja o tem, kako je lahko življenje lepo in kako se prav odločati. Nakaj najboljšega, kar lahko storimo v življenju je, da se zgledujemo po najboljših izkušnjah drugih in tudi mi sami govorimo o svojih najboljših izkušnjah. Če pa smo to isto stvar sposobni narediti še z Bogom, v odnosu do njega in na svoje življenje gledati z božjimi očmi in na ta način pogledati na izkušnje življenja je to najboljše, kar lahko v življenju storimo. In zdi se, da je Sirahova knjiga tak pogled na življenje.
Konec 14. poglavja in začetek 15. poglavja spregovori o modrosti, ki je ena najbolj razširjenih tematik v Stari zavezi. Modrost je nekaj najpomembnejšega v človekovem življenju in je znanilka delovanja Boga. To ni modrost, ki človeka napolnjuje z napuhom. To je modrost, ki človeka vabi v sodelovanje in v ljubeči odnos do drugega človeka, do stvar in do Boga. Za Siraha in druge svetopisemske pisatelje modrost ni nekaj statičnega in dolgočasnega. Šele v modrosti se na vso moč razbohoti raznolikost življenja in človek se v celoti uresniči, obenem pa ostane ponižen.
Sirah v 14 in 15 poglavju naredi zelo jasno razliko med modrostjo in razumnostjo oz. pametnostjo. Modrost je osebnostna kategorija, kar pomeni, da je moder samo tisti človek, ki upošteva drugega človeka in ravna tako, da je do drugega obziren, sočuten in ljubezniv. Človek ne razmišlja kot bi bil ločen od svete in drugih. Človek razmišlja tako, da v svoje razmišljanje vključi tudi druge. Njegove misli niso neka matematika, ki upošteva samo koristi in izgube svojega ravnanja. Moder človek upošteva tudi, da je življenje nekaj presežnega in večnega. Moder človek ve, da vseh odgovorov ni mogoče najti v krogu tukajšnjega življenja, ampak je poteebno za pravo odločitev gledati tudi tudi na božje delovanja v svetu. Zato je potrebno modrost premišljevati, si jo vzeti k srcu, se zanjo boriti in uporabiti vse svoje sposobnosti, da lahko izpolnimo tisto, kar smo. Modrosti ne moremo zagrabiti, je izračunati in si jo tako prisvojiti. Modrost je vedno nekaj, kar nas presega, ker je znanilka Boga.
Modrost je težko dosegljiva tistim, ki ravnajo pravilno in prav in se življenja veselijo ter darujejo svoje življenje za to, da bi lahko z Bogom polno zaživeli. Modrosti ni lahko dobiti ali je sprejeti. Modrost se nam nekako izmika. Če pa se predajamo nepravičnosti, laži in nasploh grehu, pa je nemogoče, da bi bili deležni modrosti. Lahko k nam pridejo posamezna spoznanja, a modrost je celovita zmaga človeka.
Velikokrat se nam v življenju zgodi, da se izgovarjamo na to, da nas je Gospod kaznoval. Še večkrat trdimo, da je za naše težave v življenju kriv hudi duh. Toda sveti pisatelj je neizprosen. Za svoja dejanja lahko samo mi sami sprejmemo odgovornost. Včasih smo tako zelo potopljeni v podobe vere, da se nam zdi, da je to edina sila, ki nas vodi. Ne pozabimo, da se je Jezus učlovečil in naredil na tem svetu povezavo med tem, kar je človeško in tem, kar je božje. Zato je vsa naša človeška notranjost sprejeta od Boga. To pomeni, da lahko preiskujemo svojo notranjost, svoje namene, svoje misli, svoje ideje, svoje zasvojenosti in zakrknjenost, pa tudi svoje kreposti in jih živimo v polnosti svoje vere. Modri Sirah nam pomaga razumeti napo notranjost. Ne izgovarjajmo se na Boga, ne na hudiča, ne na druge. Sprejmimo odgovornost za svoje življenje!
Sirahova ugotovitev, da bomo spolnjegali zapovedi, če bomo hoteli, je čudovita in polna optimizma. Zapovedi torej za nas niso pretežke in niso nedosegljive. Kako lepo je to: zapovedi so namenjene za nas, da bi nas mogle izpopolniti in nam pokazati pot naprej. Beseda “če hočeš” nam govori tudi, da Bog ne dela brez nas. Želi si našega pristanka in našega sodelovanja. Z vso silovitostjo spregovori podobno tudi knjiga pregovorov: izpolnjevanje zapovedi nas ohranja pri življenju. Ta čudovita optimistična misel pa se ne konča. Bog nam ne obljublja kakšne tolažilne nagrade. Dobili bomo vse, karkoli bomo hoteli! Naše hotenje ali želja pa je taka, kot je želje izpolnjevati zapovedi. Ta misel je tako pomembna, da jo pisatelj ponovi še enkrat in spomni na Mojzesov govor v katerem Mojzes pred ljudi položi odločitev za Boga ali proti njemu. To je enako kot odločitev za življenje in smrt.
Velikokrat si te mogočne besede razlagamo spet tako kot nezreli in nedorasli otroci. Bog je velik in nas bo kaznoval, saj pred njim ne moremo ničesar skriti. Toda tudi za te vrstice velja, da je Bog vse položil v naše roke. Božja vsemogočnost se razodeva po božje. To pomeni da po svoji vsemogočnosti Bog izraža svojo popolno ljubezen.
K temu nas spodbuja še psalm 119. To je najdaljši izmed vseh psalmov v Svetem pismu. Začne pa se k temu, da bi spolnjevali Gospodove zapovedi. Spolnjevanje Gospodove zapovedi ne razume kot nekaj, kar človek naredi, da bi imel pred Bogom mir, ampak, da bi ga vsak trenutek, ko bi človek izpolnil zapovedi Gospoda še bolj povezal človeka in Boga. Če Božje zapovedi izpolnjujemo zato, da bi izpadli “lepi” pred Bogom, je naša vera zaman in mi smo zares zelo bedni. Božje zapovedi izpolnjujemo zato, da bi bili z Bogom še bolj povezani. Ta povezava pa ni odvisnost, ampak je ljubezen.
Tudi apostol Pravi, da je modrost tista, ki človeka poveže z Bogom. V svojem oznanjevanju pa človeka povzdigne še višje. Posebej poudari, da je postava lahko tudi škodljiva. Če postavo živimo tako, da jo živimo kot božje sporočilo, ki nam ga Bog daje, potem pa se ne zanima več in ne mi zanj; je postava lahko uničujoča in nas “zaklene v greh”. Celo modrost je lahko modrost tega sveta ali pa modrost od Boga. Modrost, ki ne upošteva presežnosti, ki ni modrost Jezusa Kristusa, ki je le premeteno obračanje besed v svojo korist, je nekaj, kar človeku ne more pomagati. Taka modrost v resnici nima pomena. Tudi v sedanjem času je tako, da opazujemo v svetu najrazličnejše oblike popolnih rešitev. Od tehničnih, do psiholoških, do medicinskih do drugih znanstvenih odkritij. Nad tem smo resnično lahko navdušeni in se tega lahko veselimo, kar je Bogu všeč. Toda, če ostane le pri tem; če naše življenje ni nič več kot to, se ta modrost izgubi in se izkaže, da je prazna. Za apostola Pavla je končna oblika modrosti šele modrost Kristusovega križa.
Kaj bi lahko rekli o odlomku iz evangelija? V resnici nam Gospod v tem evangeljskem odlomku pove veliko vznemirljivih stvari. Najbolje, da jim prisluhnemo in evangelij sprejmemo za blagost svojega življenja.
Sprejmemo popolnost živega Boga, ki se izkazuje v ljubezni in usmiljenju in se tako pripravimo na postni čas.
