Božja beseda za 3. postno nedeljo 2026.
Kako človeški smo! Vse Sveto pismo govori o značilnostih človekovega življenja. Ko nam Sveto pismo govori o Bogu, tega ne dela tako, da bi nam govori filozofske razprave o tem, kakšen je Bog, ampak nam najprej govori o naši človeški izkušnji življenja. Božja beseda ni neka vzvišena beseda, ki bi govorila na nam nerazumljiv način. To je beseda, ki vedno govori tako, da govori o stvareh, ki bi nam morale biti blizu. Zato se je vedno potrebno potruditi in poskusiti vstopiti v to pripoved, ki jo daje Sveto pismo.
V odlomku iz Mojzesove knjige, ki smo ga danes prebrali srečamo ljudstvo, ki roma iz Egipta v obljubljeno deželo. Ta pot je romanje, saj je pot, ki je nastala po božji obljubi. To ni lahka, ampak zelo težka pot. Na njej Izraelci namreč srečujejo vse tegove življenja in vsa nasprotovanja, ki jih tudi danes doživlja vsak božji človek. Izraelci hodijo po puščavi. Ta puščava je podoba ostrega, neizprosnega življenja. Kakor v puščavi manjka hrane in predvsem vode, tako tudi v človekovem življenju manjka hrane za duha in vode, ki oživlja. Če življenja prepustimo nekemu naključju in nam je vseeno, če življenje brez nadzora gre svojo pot, bomo naposled ugotovili samo to, da nam je življenje strohnelo, naša duhovnost pa se je razblinila in skvarila.
Pot Izraelcev skozi puščavo je podoba naše poti skozi življenje. Ko so izraelci odšli iz Egipta jih je zasledovala močno oborožena egiptovska vojska. Prišli so do morja. Niso mogli naprej. Morje je bila nepremostljiva ovira. Za njimi pa je bila gotova smrt. Toda Bog je rešil Izraelce gotovega propada. V pokorščini Bogu so doživeli, da Bog človeku rešuje življenje. Toda prvi odziv izraelcev ni bila vera, ampak godrnjanje. Mojzes je to godrnjanje utišal in pokazal pot naprej. Mojzes je znal biti popolnoma predan Bogu.
Ko gredo Izraelci naprej po puščavi, jim zmanjka vode. To je trenutek, ki je za izraelce še bolj uničujoč. Umreti zaradi pomanjkanja vode je še veliko huje, kot če bi umrli pod mečem. Bog pa spet pokaže pot in ljudstvu da vodo. Toda prvi odziv Izraelcev ni bil vera, ampak upor in godrnjanje. Upor ljudstva je tako močan, da se zamaje celo Mojzesova predanost in se pregreši. Ta upor je res velik in uničujoč.
Zdi se, da se tudi mi upiramo. Danes se Bogu ne upiramo tako, da bi čez njega godrnjali. Redko si upamo godrnjati čez Boga. Upiramo se tako, da utihnemo in si mislimo svoje, potopimo se v svoje misli in svoje ideje in govorimo le o tem, kar nam je prijetno govoriti in tisto, kar nam je prijetno verovati.
Najlažje je verjeti, da se Bog in hudič v našem življenju spopadata. Ta dva sta tako močna, da mi ne moremo s svojimi dejanji ničesar storiti, da bi spremenili tok te bitke. Zato mislimo, da nam je odvzeta odgovornost. Najlažje je verovati, da bo nekdo molil nad mano nekaj molitvic in kar zlahka izgnal hudega duha, mi pa ostanemo pasivni in vršimo svoje neodgovornosti še naprej. Z alkoholom, cigaretami, drogo; zasvojeni s televizijo in poneumljajočimi nadaljevankami ponižujemo svoje življenje. S časom, ki ga preživimo v brezplodnem klepetu si jemljemo čas. Izvolimo plehke in pokvarjene ljudi na vodilna politična mesta in potem jamramo, da ne moremo ničesar spremeniti. To je vseobsegajoča neodgovornost, ki ji vedno sledi godrnjanje in upor Bogu. Naš upor Bogu je manj viden, a hujši od tega, kar so storili Izraelci. Recept za drugačno ravnanje pa je preprost: biti ponižen in v miru svojega srca živeti evangelij.
Tudi psalm spregovori o tem dogajanju v puščavi. Odpev psalma naslovi točno tisto, kar je potrebno nasloviti: Zakrknjenost srca. če dopustimo, da je naše srce zakrknjeno, ravnamo neumno in smo vedno v stanju, da se Bogu upremo. Postni čas nam daje moč, da se rešimo te pokvarjene drže.
O odgovornosti spregovori tudi pismo apostola Pavla. Ne samo, da nas Jezus uči odgovornega življenja. Po pričavanju apostola Pavla Jezus ni samo odgovoren. V celoti je predan svojemu poslanstvu ljubezni do vsakega od nas. Njegova smrti ni plačilo za neke signale naše pripravljenosti, da bi služili Bogu. Apostol Pavel pravi, da je Jezus umrl za nas, ko smo bili še grešniki, kar pomeni, da je umrl za nas, čeprav Bogu nismo ponudili nobenega razloga, da bi nas nagradil. Bog je za nas poslal svojega sina iz čiste zastonjske ljubezni. Ta ljubezen je nekaj božjega.
Jezusovo srečanje s samarijanko govori ravno o tej zastonjskosti božje ljubezni do vsakega od nas. Božja ljubezen je nekaj dragocenega in nekaj neskončnega. Ta ljubezen je kot reka žive vode, ki teče iz božjega in človeškega srca kot reka v večno življenje. Ta voda prihaja iz življenja in daje življenje.
Samarijanka priča, da je Jezus pripravljen z vsem spoštovanjem pristopiti do nje. Nanjo ne gleda kot na rob odrinjeno osebo, ampak kot na nekoga, ki si zasluži vse dostojanstvo. Jezus prelomi kulturne norme tistega časa, ki so same po sebi sicer pomagale, da bi družba lahko delovala in ohranjala neko minimalno urejenost in spoštovanje posameznika. Toda Jezus pokaže novo pot. Pokaže na večje spoštovanje, pokaže na večjo ljubezen, pokaže na novo resničnost v katero nas vabi Bog.
Samarijanka priča, da jo je Jezus uvedel v resnico. Ko ji je razodel resnico njenega življenja, ki jo je bila pripavljana slišati, ji je s tem omogočil, da bo tudi ona postala človek resnice, ter v prizadevanju za resnico prepoznavala Boga.
Samarijanka prejme darove od Jezusa. Spoštovanje, ljubezen, resnic in upanje. Te darove ne zadrži zase, ampak jih ponese naprej. Tako seo teh darov deležni tudi njeni bližnji. Bog tako išče pot do ljudi.
