Ljudje nismo vsi enaki. Bog nas je naredil čudovite in obdarjene z veliko darovi. To bogastvo različnosti krepi našo osebno srečo in daje človeku možnost, da človek zaživi v polnosti. Posebna značilnost darov, ki jih Bog daje vsakemu človeku je v tem, da človek lahko gradi skupnost. Grajenje skupnosti je še bolj intenzivno, ker smo si zaradi različnosti vsi ljudje lahko v pomoč. Ko smo skupaj in sodelujemo, opazimo, da je rezultat naših prizadevanj večji od tega, če bi nepovezano vsi delali na vso moč. Karizme pa lahko skupnost tudi porušijo ali raztrgajo. Celo božje darove ali karizme lahko namreč uporabimo zato, da poveličujemo sami sebe ali pa na druge ljudi izvršujemo pritisk, da bi delali samo tako kot delamo mi. Zato moramo karizme razločevati. Bolj kot je poseben nek dar, bolj ga je potrebno premišljevati. Če smo prejeli nek dar od Boga, smo zavezani k globokemu premišljevanju o njem. Najpomembnejše vprašanje je, ali neka karizma in njeni sadovi gradijo skupnost. V Cerkvi vsako posebno karizmo presoja cerkveno učiteljstvo.
Karizma pa je tudi karizma redovnega ustanovitelja, ki je tako izrazita in premišljena, da so jo sprejeli tudi drugi ljudje. Te karizme so rodile duhovna skupnosti posvečenega življenja. Na svečnico imajo vse skupnosti posvečenega življenja svoj praznik.
160. Kaj so karizme?
Karizme so posebni darovi Svetega Duha, podeljeni posameznikom za blagor ljudi, za potrebe sveta in zlasti za graditev Cerkve. Samo cerkvenemu učiteljstvu pripada razločevanje karizem.
