Priprava na 5. velikonočno nedeljo 2025.
Božja beseda za 5. velikonočno nedeljo.
Zgodba apostolskih del, ki jo beremo je izjemno poučna za današnji čas. V njej namreč vidimo, kako so učenci zelo tenkočutno oznanjali Jezusa Kristusa in pri tem niso v ničemer zanemarili velike zagnanosti za Kristusov nauk. Kristusa so ljubili od srca, a so vedeli, da božje kraljestvo raste počasi in se krepi najprej v srcih, nato pa še v javnem življenju.
Danes smo brali o posebnem premišljevanju, ki sta ga Barnaba in Pavel oznanila svojim učencem v Listri. V njem sta vlivala pogum učencem, ki so bili priča preganjanju nepredvidljivosti množice. Toda to oznanilo ni neko površno govorjenje, ki bi ga Pavel in Barnaba izgovarjala samo za to, da bi poskušala reči nekaj lepega.
To oznanilo se dogaja po dolgi poti in rasti vere v Cerkvi, ki sta ga tudi sama doživela. Še vedno je to zgodba apostolskih del, ki govorijo o delovanju Duha v Cerkvi. Duh deluje silovito in nezaustavljivo, sa je v Duhu božja moč. Toda na zunaj ta pot zato ni nič lažja. Učenci so še vedno podvrženi temu, da se počasi učijo tega, kar jih Bog uči. Učenci gredo skozi velike preizkušnje, preko katerih spoznavajo svojo krhkost in svojo počasno dojemljivost. Toda, ker so odprti za Boga in se pripravljeni učiti lahko Cerkev raste in se krepi.
Savel, ki bo kasneje uporabljal ime Pavel se pridruži skupnosti učencev s pomočjo Barnaba. To je njegovo drugo rojstvo v Bogu. Kristus ga je srečal v njegovem srcu. Sam pa se je nato moral roditi še za skupnost. To nas uči, da vera potrebuje obe razsežnosti, osebno in skupnostno.
Temu izzivu sledi veliko delovanje apostola Petra, ki oznanja in ozdravlja. Peter najprej spozna, da so prejemniki božje milosti vsi ljudje. Po Petrovem videnju in pripovedovanju Cerkev spozna, da so tudi pogani deležni božje besede. Toda zadene ga Herodovo preganjanje in Petra vržejo v ječo od koder je čudežno rešen. Po tem dogodku celo Herod pobegne in zadene ga kazen zaradi brezbožnosti.
Po Herodovem porazu pa ni konec težav za Cerkev. Pavel in Barnaba prejmeta blagoslov Cerkve in gresta na svojo misijonsko pot. Pavel najprej stopi pred svoje učence s pričevanjem o tem, kako je Bog deloval v zgodovini. Pavel pravi, da vsa zgodovina Cerkve vodi do vstalega Jezusa Kristusa. Ob tem se spreobrne mnogo ljudi.
Toda tam, kjer je veliko navdušenja se zgodi tudi veliko preganjanje. Ko Božja beseda začne učinkovati nastane razdor in mnogi zanetijo preganjanje zoper Barnaba in Pavla. Kakor bi se ponovil dogodek, ki se je pripetil Herodu, se med množico naseli brezum in Barnabu in Pavlu hočejo darovati daritve kakor bi bila grška bogova. Toda onadva vesta, kdo ju je poklical. Prepoznata zvijačo in množice odvrneta od tega brezbožnega dela. Isti ljudje, ki pa so prej nadvse slavili apostola, pa jih kasneje zavržejo in Pavla kamenjajo do smrti. Izkaže se, da Pavel ni umrl, ampak nadaljuje svoje delo.
In to je tista točka na kateri Barnaba in Pavel spregovorita učencem. V kratkem času je bilo postavljeno na preizkušnjo marsikaj, na kar sta lahko prej po človeško računala – sedaj pa se je izkazalo za prazno. Ne moreta računati na svoji človeško modrost, ne moreta računati na moč množice, ne moreta računati na to, da se v času vse uredi. Lahko pa računata na Gospoda in delovanje Svetega Duha. Ko se temu prepustita je njuna beseda krepka in odrešenjska. Skozi mnoge preizkušnje je potrebno iti…
Psalm nam govori o globokem osebnem odnosu človeka do Boga. Psalmist poje Gospodu in poveličuje njegovo ime. Govori o tem, kako Gospoda slavijo vsa njegova dela Bog vse stvarstvo vodi z usmiljenjem. Bog se ozira na vse ljudi, ki se zatekajo k njemu. V tem je bogastvo njegove besede. Tudi ta psalm je odsev stvarjenja sveta, saj človek gleda na stvarstvo in dih življenja vidi v tem, kako Bog z vsakim delom stvarstva najde povezavo. Bog gleda na vsakega človeka in na vsako živo bitje z ljubeznijo in usmiljenjem. Morda je to tisto usmiljenje, ki krepi človeka, da zmore živeti tudi v težkih razmerah in najde bogastvo svojega življenja kljub preganjanju.
Knjiga razodetja nas vabi k vrhu duhovnega bogastva. To je lepota božjega razodevanja. Knjiga razodetja nas pripravlja na nebesa. Toda mi ljudje si prevečkrat poskušamo nebesa pričarati po svoje. To so nebesa človeške domišljije in človeške popolnosti. Morda so to nebesa v katerih so izpolnjena naša pričakovanja, s tem pa v resnici postanemo še bolj osredotočeni nase in na svoje želje, še bolj postanemo sebični – to pa ni polnost, ki bi nas združevala z Bogom.
Novo nebo in nova zamlja je lahko samo nakaj, kar je dar Jezusa Kristusa in je uresničitev njegove polnosti življenja ki jo je zaslužil na križu. Ko je Jezus vstal od mrtvih nam je podaril novo življenje. To življenje prejmemo pri krstu in to življenje je dar od Boga. Na nas je, da bi to novo življenje živeli v polnosti.
Jezusov nasvet, kako naj novo življenje sprejmemo je: ljubite se med seboj! Izven tega ni mogoče verovati; ni mogoče živeti povezanosti s Kristusom.
