Cerkev je že velikokrat zašla s svoje poti. Zdelo se je, da je postala samo ena od organizacij, ki uživa v svoji moči in množičnosti in je bila kot neka velika igralka na sceni svetovnih vladarjev. Bila so tudi obdobja, ko je Cerkev sicer zagovarjala Kristusov nauk, a je to delala popolnoma narobe. To so bili časi krivoverstva, ki je tako preplavilo Cerkev, da je da se je zdelo vse izgubljeno. Včasih se je to zgodilo tako, da je Cerkev oznanjala nauk, ki ni več skladen s tem, kar Kristus uči, včasih pa je šlo zgolj za moralni propad, ker so Cerkev vodili voditelji, ki se zanjo niso brigali.
Toda kar od nekod se je pojavil preporod. V nekaj primerih je napačna smer Cerkve doživela samopropad in so bili kristjani prisiljeni, da začejo znova. Včasih pa je Bog poslal svetnike, velike posameznike, ki so Cerkvi pokazali novo pot. Verniki, utrujeni od zablod, so se zgleda svetnikov oprijeli z veliko vnemo in veseljem. Tak zgled pravih svetnikov se je širil kot požar in je očistil in prenovil Cerkev od znotraj. Včasih so pršili trenutki v katerih ni bilo niti čisto jasno, zakaj se je Cerkev sama začela prenavljati. Preprosto so ljudje v svojem srcu začutili, da tako ne gre več naprej. V njihovem srcu je namreč deloval Bog po Svetem duhu, ki je resnični in pravi voditelj Cerkve. Sveti Duh deluje v Cerkvi in ji daje pravo smer. Njegovo delovanje je tiho, zato ga ljudje včasih lahko nasilno zadušijo, a ta čista svetost vedno znova pride na dan. Cerkev je namreč neizbrisno sveta in neizbrisno božja. Tako napreduje po poti upanja in se izkazuje kot božja ustanova. Vedno je na dnu delovanja Cerkve živi Bog, ki vodi vso skupnost verujočih.
165. V kakšnem smislu je Cerkev sveta?
Cerkev je sveta, ker je najsvetejši Bog njen prazačetnik. Kristus je zanjo dal samega sebe, da bi jo posvetil ter jo napravil posvečujočo. Sveti Duh jo oživlja z ljubeznijo. V njej je polnost zveličavnih sredstev. Svetost je poklicanost vsakega njenega uda in je cilj vse njene dejavnosti. Cerkev ima v svoji notranjosti Devico Marijo in neštete svetnike kot vzornike in priprošnjike. Svetost Cerkve je izvir posvečenja njenih otrok, ki se tu na zemlji vsi priznavajo za grešnike in vedno potrebujejo spreobrnjenja in očiščevanja.
