Že dolgo časa si prizadevamo za to, da bi bili kristjani spet edini in bi lahko skupaj obhajali evharistijo. To pa ni lahka naloga in zelo težko bomo dosegli kaj takega. Toda to je dobra novica. Zakaj?
Ko skrbimo za edinost kristjanov se lahko zgodi, da bi pozabili na to, kakšne so naše pristojnosti. Ali lahko spremenimo našo organizacijo tako, da bo dosegla edinost z neko drugo ustanovo - cerkvijo. Ne moremo! Tega celo papež ne zmore. Morda pa sploh ni mišljeno, da bi spreminjali organizacijo. Morda je potrebno samo, da spremenimo sebe! Živeti vero v najlepši in najčistejši obliki in se spreobračati samo po sebi povzroči, da rastejo možnosti za edinost Cerkve. Če smo se sposobni osebno spreobračati in rasti v veri postajamo bližje Jezusu, bolje razumemo, zakaj bi sploh morali biti vedno bolj edini med seboj. Kaj sploh pomeni, da smo edini med seboj? Je to stvar imena, načina, kako smo organizirani? Je to stvar članske izkaznice? Vse bolj se kaže, da je to stvar srca in pristnega in iskrenega odnosa do Jezusa Kristusa, ki je tako vse bolj navzoč med nami in nas povezuje. Edina edinost, ki nas lahko osreči je tista, ki nastane zaradi bližine Jezusu Kristusu.
Prizadevanje za edinost je težko. Zakaj je to dobra novica? Zato, ker je prizadevanje za edinost ista naloga kot prizadevanje za lastno spreobrnjenje.
164. Kako naj si prizadevamo za edinost kristjanov?
Hrepenenje po obnovljeni edinosti med vsemi kristjani je Kristusov dar in klic Svetega Duha. Tiče se vse Cerkve in se udejanja s spreobrnjenjem srca, z molitvijo, medsebojnim bratskim poznanjem, s teološkim dialogom.
