Ob dogodkih, kot je Gospodov vnebohod in drugi prazniki izvemo nekaj o sebi in nekaj o Bogu. On je naš odrešenik in Gospod. Mi pa spoznavamo, kako človeško počasni smo včasih. Naše dojemanje božjega je pogosto počasno in težko prepoznamo to, kar je bistveno in to, kar nas Bog uči. Božja narava pa nam bi bila sploh nedostopna, če se ne bi Bog sam sklonil k nam. To sklanjenje k človeku ni nekaj enkratno počasnega ampak je nekaj, kar vnaša zanimivost v naše dojemanje.
Sveti pisatelji pravijo, da smo Boga pred njegovim rojstvom poznali po besedi, ki se je razodevala izraelcem, posebno prerokom. Ko se je Jezus rodil smo njegovo veličastvo prepoznavali po njegovem obličju, po njegovem obrazu, ki je z vsem pomenom spregovoril učencem. Ob spremenjenju je Jezus pokazal svojo poveličano podobo in ob vstajenju od mrtvih se je to poveličanje v celoti dopolnilo. Po vstajenju je obličje, ki ga je Jezus imel za časa zameljskega življenja, celo zastiralo Jezusovo poveličanje, zato je Bog že imel pripravljen velik dar vnebohoda po katerem se Je Jezusovo poveličanje v srcih ljudi zasidralo kot trajno poveličanje. Polnost tega poveličanja je Jezus v našem srcu dobil ob prihodu Svetega Duha.
Toda to ni zgodba samo o Jezusu in njegovem poveličanju. To je ravno tako zgodba o nas in našem poveličanju, v katerega nas Bog vabi. Jezus nam o tem poveličevanju neprestano govori, da bi mi vedeli, kako zelo smo povabljeni v poveličenje nebeškega Očeta. Naše bogoslužje torej ni zaman. Naše bogoslužje, pa tudi delo za kvalitetno življenje je resnično napredovanje k izpolnitvi poveličanja v Bogu.
132. Kaj pomeni vnebohod?
Po štiridesetih dneh, odkar se je Kristus prikazoval apostolom pod podobo navadne človeške narave, ki je zastirala njegovo slavo Vstalega, gre Kristus v nebesa in sede na Očetovo desnico. Kristus je Gospod, ki odslej kraljuje s svojo človeško naravo v večni slavi Božjega Sina in nenehno posreduje za nas pri Očetu. Pošilja nam svojega Duha in nam daje upanje, da bomo nekoč prišli k njemu, saj nam je pripravil prostor.
