Božja beseda za 16. nedeljo med letom C.
Prizor, ko Abraham z vse gostoljubnostjo sprejme tri može in jih pogosti nam je vsem znan. Pisatelj Mojzesove knjige zapiše, da se je v podobi treh mož prikazal Gospod. Vsekakor je bilo to prikazanje nekaj posebnega, saj je Abraham videl v njem delovanje samega Boga, obisk pa je povzročil, da se je v Abrahamovem življenju marsikaj spremenilo. Toda to ni bilo prvo srečanje med Abrahamom in Bogom. Pre tem je imel Abraham srečanje, ki se ni odlikovalo po svoji čudežnosti in tudi ni bilo videnje. Bog se mu je prikazal bolj neposredno. To je bil pogovor iz oči v oči, kakršnega si ljudje želimo v vsakdanjem življenju: da bi bilo tisto, o čemer govorimo pomembno in bi lahko na izgovojeno besedo tudi popolnoma zaupali. Pravo življenje bi moralo biti brez laži in brez praznih reči. Po tem se je odlikoval pogovor med Bogom in Abrahamom. V tem pogovoru je Bog sklenil zavezo z Abrahamom in mu obljubil, da ga bo blagoslovil z obilnim potomstvom. Potomstvo je bilo v tistem času ena od stvari, ki so pomenile preživetje. To preživetje je bilo telesno in duhovno. Kakor danes vidimo, kako se nekatera znanja in izkušnje pretakajo le iz roda v rod, tako je veljalo tudi v tistem času. Ne gre toliko za to, da bi otroke oz. potomstvo videli kot neko množenje prebivalstva in zato moči, ko jo ime neki človek. Predvsem na ta način Bog stopi v eno bolj bistvenih dejanj in stanj človeka. Vsekakor Bog na ta način vpliva na Abrahama v zelo pomembni stvari. Zagotovi mu, da bo imel potomca njegove rodovine in se bo nadaljeval njegov rod. To se bo zgodilo kljub temu, da se že mnogo let to ne more uresničiti, po drugi strani pa je Abraham že opustil upanje, da bi lahko dobil potomca s svojo ženo Saro, ker sta bila oba že v letih. Bog sklene z njim zavezo in Abraham jo sprejme. Posledica zaveze pa bo, da bo Abraham dobil sina Izaka.
Še globlje ta zgodba poseže v Abrahamovo življenje, ker ovrednoti Abrahama samega. Abraham že ima potomca, ki je sin njegove služabnice Hagare. To je bil nekakšen nadomestni otrok, ki ga je dobil zato, da bi lahko imel potomca, ki bo gospodar njegove hiša. Abraham bi bil lahko s tem zadovoljen in bi na vse to že pozabil. V tem vidimo, da otrok ni nikdar samo številka, rojstvo otrok pa nikoli ni samo za popravljanje statistik in če bi razmišljali tako, poskušajmo ob branju tega odlomka oplemenititi svoj način razmišljanja. Družina, rojstvo, izročilo. Vse mora biti vedno oplemeniteno z človeškim dostojanstvom, ki človeku kaže njegovo vrednost. Tudi prizadevanje za veliko družinsko življenje se nikoli ne sme ustaviti samo pri številu otrok, kakor, da je večje število boljše. Tako prizadevanje mora biti vedno usmerjeno k poudarjanju človekovega dostojanstva v vsakem trenutku življenja. Po drugi strani pa nam lahko “dostojno življenje” v resnici pomeni izgovor za lagodno življenje, v čemer se zapremo v egoizem in misel, da je naše življenje edino zveličavno in edino, ki nekaj šteje. Kakor, da se z nami na svetu vse konča. Ta svetopisemski odlomek je vedno potrebno razlagati na tak način, da ga primerjamo življenju, ki ga danes živimo in vprašanjem, ki si jih postavljajo očetje in mame, ter verjetno vsak človek v globini svojega srca. Bog se namreč ni sklonil v neko filozofsko stvarnost ali v neko namišljeno težavo. Bog se je sklonil v življenje človeka Abrahama in Abraham je z enako težo, kot bi mi sedaj, sprejel božji izziv. Gotovo Abraham ni vsega razumel. Božja pobuda in ponudba se mu je prav gotovo zdelal nenavadna, božji govor ni bilo lahko razumeti. Toda Abraham je bil popolnoma predan temu, kar je slišal iz Gspodovih ust.
Abraham ni nehal upati. Božje posredovanje je ostalo pomembno in dejavno v njegovem življenju. Ni se vdal, da bi božje delovanje štel za nekaj površinskega kljub kateremu si svojo srečo mora človek zagotoviti sam. Abraham je stavil na božje obljube, ki jih je dobil iz oči v oči. Ta neposrednost, resničnost božjega delovanja je Abrahama prepričala, da je z vsem srcem sprejel božjo pobudo.
Psalm te nedelje govori o tem, da je prebivati v božjem šotoru nekaj čudovitega in velika nagrada. Ni nujno, da je to nagrada ob koncu življenja. Biti z Gospodom in za Gospoda je nagrada sama po sebi. Vse, kar človek dobrega naredi je nekaj, kar človeka odpre za Gospoda in mu dovoli, da postane dojemljiv za to, kar Bog dela. Nekdo je zapisal: Dobre stvari v življenju delamo zato, da bi spoznali resnico. Dokler smo namreč le pogajalci o tem, ali bomo delali dobro ali slabo se nam bo resnica življenja izmikala kot prazna obljuba.
Nadgradnja te vere v dobrega in resničnega Boga je odlično izražena v pismu apostola Pavla Kološanom. Pavel pravi, da je Kristus Kološane dvignil iz hudobije, da so zaživeli drugačno življenje. Bistveni premik se je zgodil v Kristusovem delovanju. Ko pa so se Kološani oprijeli tega Kristusovega življenja pa se je v njih začelo dogajati novo, zanimivo življenje. Življenje, ki se zdi zanimivo takrat, ko se ne kažejo zanimive in uživanja vredne slabe stvari, je predvsem zelo dolgočasno in enolično. Pravo življenje se v človeku zgodi šele takrat, ko se odloči živeti za dobro, ki je v Bogu.
Apostol pove nekaj nenavadnega: na svojem telesu dopolnjuje Kristusove bridkosti. To izjavo lahko zlahka razumemo narobe. Jezusovim bridkostim prav nič ne manjka, saj je Kristus trpel polno in dokončno. Ta stavek govori o tem, da se je Bog odločil narediti človeka za sodelavca pri delu odrešenja in tudi, da se takrat, ko se človek oklene te Kristusove daritve v njegovem življenju pravzaprav polnost življenja šele dobro začne.
Tako je tudi v podobi Marte in Marije k katerima pride Jezus na obed. Ti dve sveti ženi nista v nasprotju. Ti dve veliki ženi sta dva človeška odgovora na božje povabilo v katerem nam Gospod izkaže svoje usmiljenje. Ko se nam Gospod pridruži se mu moramo tudi mi pridružiti. Marsikakšno človeško opravilo je dobro pred Gospodom, a postane premalo, da bi lahko dosegli Boga, če se zapremo. Naša dejanja so pomembna. Če pa se v njih poveličujemo pa postanejo nezadostna. Sreča je, če lahko naredimo kaj dobrega, saj se pravo življenje takrat šele začne. Začnimo…
p. Bogdan Rus
19. julij 2025
Upam, da se jutri srečno in si povemo ideje za bolj poglobljeno praznovanje svete Ane.
Vesel bom predlogov, navdušenje, molitvenega veselja.
Vsaj pri eni maši bodo sodelovali skavti.
Pri mašah bomo prebrali berilo tudi v tujem jeziku.
Vrata našega svetišča svete Ane so odprta za vse.
Parkiranje še ni v celoti urejeno. Se opravičujem in bomo pohiteli.
