Cerkev je Kristusova ustanova. Toda to ni samo institucija ali vidna ustanova ampak je veliko več. Cerkev tudi ni v rokah ljudi, saj Sveti Duh vodi Cerkev. Toda ljudje morajo biti zanjo povsem odgovorni. Samo Bog je tisti, ki Cerkev sklicuje in zbira in ji daje celovit pomen in smisel. To je veličina razodevanja Boga v skupnosti Cerkve. Rimskokatoliška Cerkev je skupnost, ki ji pripadamo. To je tista ustanova, ki v njej živimo. Vera v Jezusa Kristusa ni samo neke vrste miselna in čustvena telovadba. To je predvsem odnos z Bogom in življenje v skupnosti. Zato je Cerkev nekaj tako pomembnega. Naša skupnost v kateri živimo vero je Cerkev.
So tudi ljudje, ki verujejo v Jezusa Kristusa, pa niso člani katoliške Cerkve. Ne moremo reči, da to niso Jezusovi učenci ali niso verni. Če verujejo v Jezusa Kristusa jih imamo lahko za svoje brate in sestre v veri, čeprav ne pripadajo katoliški Cerkvi.
Za nas je lahko to predvsem priložnost, da medsebojno spoštovanje in ljubezen. Ne zapiramo se samo v svoj prav. Od Jezusovih učencev se učimo. Predvsem pa se poglabljajmo v darove, ki nam jih daje Katoliška Cerkev. Če bomo dobro vedeli, kaj je vsebina naše vere in značilnost naše katoliške skupnosti, bomo lahko suvereno delali za mir in ljubezen med vsemi kristjani, ne da bi povzročali nove needinost in spore.
163. Kako naj gledamo na nekatoliške kristjane?
V Cerkvah in cerkvenih skupnostih, ki so se ločile od polnega občestva s katoliško Cerkvijo, je mogoče najti veliko prvin posvečenja in resnice. Vsi ti darovi prihajajo od Kristusa in sami po sebi kličejo h katoliški edinosti. Udje teh Cerkva in skupnosti so utelešeni v Kristusa po krstu: zato jih priznavamo kot brate.
